Tabor preživetja v naravi
Od petka 20. 5. 2011 pa do nedelje 22. 5. 2011 je potekal tabor preživetja v naravi. Tabor je organizirala gimnazija Vič v sodelovanju z inštuktorji preživetja v naravi Zavoda Kanja. Udeleženci so spoznavali osnovne veščine preživetja v naravi in so se skušali vživeti v situacijo preživetja. Spoznavali in raziskovali so lastne fizične in predvsem psihične omejitve, ki jih takšna izkušnja izzove.
Slike si lahko ogledate v spletnem albumu.
Kako smo preživeli
Pretekli vikend smo preživeli na taboru preživetja v naravi v Mengšu. Začelo se je v petek po pouku, ko smo z avtobusom odšli izpred gim. Vič proti Mengšu. Ko smo prispeli ob vznožje rahlo hribovitega gozda, so nas naložili s hrano in vodo, tako da je vsak z nahrbtnikom na ramenih in polno naloženimi rokami nosil v gozd po zelo dolgi poti. Na taborni prostor smo prispeli po dolgem času in bili smo izmučeni kot še nikoli. Spoznali smo zelo prijazne inštruktorje in inštruktorice, ki so nas vodili vse tri dni. Prva dejavnost ki smo jo morali postoriti , je bilo nabiranje listja, katerega smo nato napolnili v velike vreče na katerih smo spali. S Timom sva se zelo potrudila, in sva si naredila zares pravo »Dormeo« posteljo, ko pa sva končala, pa sva pomagala še našemu razredniku Tonetu Prusu, kar sva mu zaračunala ker s petico, kajti nič ni zastonj… Ko smo si vsi pripravili postelje, smo šli nabrat veje za kurjenje ognja, nato pa so nas naučili hoditi bosi po gozdu s tehniko lisičja hoja in pa opazovanje gozda s tehniko širokega vida. Imeli smo tudi igre z zavezanimi očmi, pri katerih smo lovili drug drugega seveda spet z bosimi nogami - do nas so bili res kruti. Zelo zanimiva in tudi kar težka stvar na taboru je bila komunikacija. Najprej smo znosili klopce na kraj malo višje od tabora, kjer se je vsak dan po vsaki jedi odvijala komunikacija. Pri tej stvari si je vsak izbral partnerja s katerim je izmenično komuniciral, kar mu je prišlo na um. Seveda smo potem spoznali tudi različne tehnike pri komuniciranju. Z Matejem sva se že cel dan zelo trudila in vsem inštruktorjem govorila, da bi rada midva zakurila ogenj, in zvečer sva res prišla na vrsto. Dobila sva zares zelo, zelo majhen košček žerjavice, iz katere nama je nato uspelo razpihati ogenj. Zanj sva skrbela do dveh zjutraj. Ves čas ob straži pa sva razmišljala o hrani, kajti stradali so nas tako, da smo ta dan dobili le sendvič in kos kruha. Sanjala sva o navadnem jabolku, ki je bil takrat zlata vreden.
Ko smo ob šestih zjutraj vstali, je najprej sledila jutranja telovadba, nato zajtrk in potem komunikacija. Pri zajtrku sva si nabrala zalog kruha in JABOLK, da bi jih lahko naslednjo noč jedla. Razdelili so nas v skupine po katerih smo nato delali bivališča iz listja, v katerih so nekateri naslednjo noč tudi prespali. V naslednji skupini smo kurili ogenj. Ta delavnica je bila najbolj zanimiva. V zadnji skupini pa smo nabirali zelišča in se učili katera so strupena in katera užitna. Med kratkim prostim časom smo poizkusili jesti tudi ličinke, ki smo jih spekli na žerjavici. Bile so tako majhne, da se okusa skoraj da ni čutilo. Nato smo dolbili neko ne preveč okusno, vendar užitno enolončnico, ki smo jo zaradi velike lakote pojedli z velikim tekom. Proti večeru, pa smo po ponovnem stradanju, le dobili obilen obrok, kajti na ognju smo si spekli MESO. Bil je res najboljši obrok na taboru. Sledeči večer sva ogenj pazile le do enih, kajti prof. Capuder je rekel, da to noč ne bomo smeli imeti ognja, ker smo imeli hrano. Po prijetnem pogovoru o različnih rečeh s profesorjem Capudrom smo potem le odšli spat
Naslednje jutro smo ponovno vstali ob šestih, in sledila je jutranja telovadba. Po dobrem zajtrku s pečenimi jajčki, je spet sladila komunikacija, pri kateri smo od učiteljev dobili že kar lepo pohvalo. Sledila je delavnica pri kateri smo se učili kamuflaže. Razdelili smo se v dve skupine, prva se je namazala z blatom in se poskrila po gozdu, naša skupina pa jih je morala poiskati. Vsi smo bili presenečeni, ko se je iz trave pojavil prof. Capuder v spodnjicah, od nog do glave namazan z blatom. Njegove slike nisva objavila, za kar nama bo plačal kar s petico pri fiziki. Bilo je res zanimivo, tudi ko smo iskali naše prijatelje, ki so bili nekateri popolnoma zakopani v blato… Vsak ki je našel nekoga skritega je dobil čokoladico »Milkway«. Sledilo je površno umivanje in iskanje klopov, katerih je bilo zares ogromno. Potem smo imeli še zadnjo komunikacijo, pri kateri smo zares dobro uspeli in dobili veliko pohvalo od vseh inštruktorjev. Potem si je moral vsak pospraviti svojo posteljo in raztresti listje in nato pripraviti prtljago za odhod. Ugotovili smo, da so nas učitelji prvi dan vlekli za nos, kajti odšli smo po zares kratki poti do avtobusa, ki je bila velika bližnjica glede na pot, ki smo jo prehodili prvi dan. Na avtobusu pa smo na veliko veselje večine le dobili mobitele, ki so jih nekateri le stežka pogrešali te tri dni. Midva ne.
Tabor nama je bil obema zelo všeč, naučili pa smo se zares veliko o preživetju v naravi. Velika zahvala vsem, ki so pomagali pri organizaciji, še posebej profesorju Roku Capudru.
Tim Rozman in Matej Jakša, 1.F