Kuba 2017

V času zimskih počitnic, od 25. 2. 2017 do 5. 3. 2017, je 43 dijakov Gimnazije Vič odpotovalo na Kubo, kjer so preživeli nepozabni teden in za nekaj časa odmislili mrzlo evropsko zimo.

Prvi dan (sobota, 25. 2. 2017)

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili iz Ljubljane proti letališčem v Benetkah, Milanu in Bologni. Iz različnih italijanskih letališč smo v treh ločenih skupinah poleteli proti Parizu, ker zaradi prevelikega števila potnikov nismo dobili letalskih vozovnic za vso skupino. Iz Pariza, kjer so se naše skupine združile, smo poleteli proti Havani, kamor smo prispeli v večernih urah. Po pristanku in (ne tako hitrem) prevzemu naše prtljage smo na letališču zamenjali evre v kubansko konvertibilno valuto CUC (1 CUC je približno 1 EUR). Ob vstopu iz letališča nas je prijetno ogrel kubanski zrak, še bolj pa smo bili presenečeni nad novimi avtomobili. S sodobnim avtobusom smo se odpeljali v hotel. Avtobus je bil premajhen za vso skupino, zato je sedem dijakinj (poimenovale so se »benzilna skupina«) potovalo s kombijem. Že takoj na začetku potovanja se nam je nasmehnila sreča. V predvidenem Hotelu Colina je prišlo do okvare vodovodne napeljave, zato so nas premestili v precej boljši 4* Hotel Riviera s pogledom na morje.

Drugi dan (nedelja, 26. 2. 2017)

Po presenetljivo pestrem samopostrežnem zajtrku smo se pod vodstvom lokalnega vodiča Abela odpravili v center Havane. Ponovno smo imeli srečo – naš kubanski vodič (po poklicu učitelj angleščine) se je med našim potovanjem zelo izkazal. Najprej smo si ogledali muzej revolucije, kjer je med drugim razstavljena tudi jahta Granma, s katero je Fidel Castro leta 1956 odplul iz Mehike na Kubo in s tem začel kubansko revolucijo. Videli smo tudi tank, ki ga je upravljal Fidel Castro v času ameriške invazije na Prašičji zaliv leta 1961. Nato smo se ob obali havanskega zaliva, od koder smo uzrli trdnjavo El Morro iz 16. stoletja (čas španske prevlade na Karibih), sprehodili do katoliške katedrale iz 18. stoletja. Hoteli smo si ogledati tudi bar, kjer naj bi svoje čase srkal svoje Pine Colade tudi Ernest Hemingway, a je bil na žalost zaprt. Sprehodili smo se do muzeja ruma »Havana club«, kjer smo najprej poskusili zanimivo pijačo iz mešanice pomarančnega soka in sveže stisnjenega soka sladkornega trsa (po želji jo »obogatijo« z dodatkom ruma). Nato nam je nekoliko naveličana muzejska vodička v za silo razumljivi angleščini predstavila muzej in zgodovino pridobivanja ruma na Kubi. Po ogledu smo imeli možnost, da v njihovi trgovini kupimo kubanski rum. Cene ruma so od približno 4 EUR za liter naprej. Najdražjega ruma (1700 EUR za liter) pa seveda ni kupil nihče. Po ogledu muzeja smo se napotili na kosilo v restavracijo, kjer smo ugotovili, da je njihova postrežba zaradi nepripravljenosti na večje skupine izjemno počasna, pomanjkanje konkurence pa posledično vodi v visoke cene. Po kosilu smo se zapeljali do Trga revolucije (Plaza de la Revolución), kjer je spominski park Jose Marti (kubanski narodni heroj, borec za osamosvojitev izpod španske nadvlade), a je bil na žalost zaprt (nedelja). Videli smo tudi impozantna obrisa obrazov dveh revolucionarjev Camila Cienfuegosa (ob njem je napis »Vas bien, Fidel«) in Che Guevare (ob njem je eden od njegovih najbolj znanih citatov »Hasta la Victoria Siempre«). Po avtobusnem ogledu Havane smo se vrnili v hotel in si privoščili kopanje v hotelskem bazenu. Zvečer smo se odpravili na večerjo v središče mesta in nato v trdnjavo San Carlos della Cabana iz 18. stoletja, kjer smo spremljali ceremonijo ob izstrelitvi topovske salve. Ta salva se izstreli vsak večer ob 21.00 v spomin na kolonialne čase, ko so zaprli vrata mestnega obzidja.

Tretji dan (ponedeljek, 27. 2. 2017)

Po zajtrku smo se z avtobusom odpravili v provinco Pinar del Rio. Na poti smo opazovali raznovrstne palme in nasade tobaka in se ustavili na razgledni točki, kjer smo lahko dobro videli hribovito pokrajino tropskega krasa. Pot nas je nato vodila do gorovja Sierra de Vinales, kjer smo si ogledali ogromno poslikavo »zgodovina evolucije« (pobarvana strma stena hriba). Zapeljali smo se še do bližnje kmetije, kjer smo videli polje in sušilnico tobaka, kmet pa nam je lastnoročno demonstriral izdelavo cigare. Najbolj radovedni so lahko tudi potegnili nekaj dimov pravkar zvite »domače« kubanske cigare in jih tudi kupili (na Kubi kupcu nihče ne izdaja računa). Izvedeli smo, da mora kmet prodati državi 90 % svojega pridelka, 10 % pa lahko obdrži za svoje potrebe (beri: za lastno prodajo turistom). Prava kubanska cigara je sestavljena iz treh delov: notranji del (t.i. Cigar Filler) je običajno sestavljen iz petih listov tobaka (listi z različne višine rastline, ki se razlikujejo v gorljivosti in aromi), vezni list (t.i. Cigar Binder) povezuje notranji deli, ovojni list (t.i. Cigar Wrapper) pa je posebej izbran gladek list tobaka. Po kosilu, kjer nas je znova razočarala skromna ponudba, izjemno počasna postrežba in bistveno previsoke cene, smo se zapeljali do vhoda v kraško jamo, v kateri sicer ni bilo toliko kapnikov kot v slovenskih kraških jamah (pa tudi ne človeške ribice), smo se pa zato popeljali s čolni po jamski reki. Vrnili smo se v Havano, kjer smo bili v eni od boljših mestnih restavracij prijetno presenečeni nad dobro in hitro postreženo večerjo.

Četrti dan (torek, 28. 2. 2017)

Po zajtrku smo se s kovčki vkrcali na avtobus in se odpravili proti jugovzhodu Kube. Na poti smo se ustavili na farmi krokodilov, kjer smo si ogledali krokodile različnih velikosti (nekateri so se tudi slikali z majhnimi krokodilčki okoli vratu), legvane in kubanske drevesne podgane. Poskusili smo krokodilje meso in se s hitrimi čolni zapeljali po močvirju na otok Guama, kjer so pred prihodom Špancev živeli prvotni prebivalci Kube – indijanci Taino. Poskusili smo (predrago) pino colado in nato izkoristili uro prostega časa za kopanje v toplem karibskem morju. Popoldne smo pot nadaljevali proti muzeju Museo de la Intervencion ob Prašičjem zalivu (Playa Giron), ki je znan po neuspešnem ameriškem poskusu strmoglavljenja kubanskega režima leta 1961. Žal znotraj muzeja ni dovoljeno fotografiranje. Sledil je postanek in kratek ogled mesta Ciuenfuegos, nakar smo prišli v all-inclusive hotel Rancho Luna, kjer smo imeli večerjo in zabavo do polnoči.

Peti dan (sreda, 1. 3. 2017)

Dopoldanske ure so bile proste za kopanje, po kosilu pa smo se odpravili v »dolino sladkornih mlinov«, kjer so bile nekoč številne plantaže sladkornega trsa. Povzpeli smo se na stolp v mestu Manaca Iznaga in si nato ogledali še mesto Trinidad. Zvečer smo se vrnili na večerjo v naš hotel.

Šesti dan (četrtek, 2. 3. 2017)

Po zajtrku smo se s kovčki vkrcali na avtobus in se odpravili nazaj na severozahod Kube. Med vožnjo smo opazovali palme ter plantaže tobaka in sladkornega trsa. Prispeli smo v mesto Santa Clara, kjer smo bili osupli nad borno izbiro in zanikrnostjo tržnice za domačine. Obiskali smo veličastni muzej (mavzolej) Che Guevare, kjer pa žal ni bilo dovoljeno fotografiranje. Sprehodili smo se po osupljivi zunanjosti mavzoleja in si ogledali skoraj 7 m visok kip Che Guevare. V popoldanskih urah smo prišli v all-inclusive hotel Brisas del Caribe v Varaderu, kjer smo imeli večerjo, nekateri pa so si privoščili tudi kopanje.

Sedmi dan (petek, 3. 3. 2017)

Nekateri so vstali še pred sončnim vzhodom in pričakali prve sončne žarke v morju. Po zajtrku smo se odpeljali do pristanišča in se vkrcali na sodobni katamaran, ki nas je popeljal do delfinarija »Rancho Cangrejo«. Delfin Pancho nas je osupnil s svojimi veščinami, lahko smo ga tudi pobožali, ga dvignili in se stisnili k njemu. Nato nas je katamaran popeljal do koralnega grebena, kjer so nam razdelili maske in dihalne cevi, da smo lahko opazovali podvodni svet. Kmalu zatem smo s katamaranom prispeli na otok Cayos Blancos. Nekaj sto metrov poti od katamarana do restavracije je še posebej zanimive, saj poteka deloma tudi skozi močvirje. Sledilo je samopostrežno kosilo, na katerem so nam postregli tudi z jastogom, vzdušje pa so popestrili glasbeniki, ki so med drugim peli tudi pesem »Comandante Che Guevara« (nekoliko težje je povezati revolucionarne ideje Che Guevare s preobiljem hrane – požrtijo, ki za večino Kubancev ni dosegljiva). Nekaj ur prostega časa smo izkoristili za kopanje v toplem morju in počitek na sanjsko beli plaži v senci palm. Na poti nazaj je eden od članov posadke navdušil dekleta z učenjem plesnih gibov. Seveda na koncu ni pozabil omeniti možnosti prostovoljne napitnine. Kapitan katamarana je del poti tudi ugasnil motorje, da smo pluli samo z vetrom v jadrih. Po vrnitvi v pristanišče smo se zapeljali v naš hotel na večerjo.

Osmi dan (sobota, 4. 3. 2017)

Dopoldanske ure smo izkoristili za poležavanje na plaži in namakanje v morju. Žal so bili valovi preveliki, morje pa preveč razburkano za plavanje, na kar nas je opozarjala tudi rumena zastava na plaži. Tudi reševalec iz vode je s piskanjem na piščalko opozarjal plavalce, ki so se pretirano oddaljili od obale. Po »zadnjem« kubanskem kosilu smo na hotelski pošti oddali razglednice (upamo, da bodo prispele v Slovenijo), nakupili spominke, spili še zadnjo pino colado in se v popoldanskih urah odpeljali do letališča v Havani. Pot nas je vodila tudi preko najvišjega mosta na Kubi (Bacunayagua), ki se dviguje 110 m nad kanjonom. Na letališču smo se preoblekli v zimska oblačila, zapravili še zadnje CUC-e (menjava nazaj v evre ni smiselna, ker je tečaj zelo neugoden) in počakali na naše letalo. Let proti Evropi je ob gledanju filmov na Boeingu 777 minil hitreje kakor v nasprotno smer. Na letališču v Parizu smo morali pohiteti, da smo ujeli letalo za Benetke. Vožnja iz Benetk v Ljubljano, kamor smo prišli v nedeljo zvečer, je minila v podoživljanju vtisov s Kube in zavedanju, da so počitnice na žalost minile.