Izmenjava s špansko šolo Lanbide Goierri eskola iz Ordizie

Naši Baski so na ljubljansko letališče prispeli v ponedeljek 8. marca okoli desete ure zvečer. Vsi smo jih že nestrpno pričakovali in z muko odštevali minute njihovega prihoda. Nazadnje so le prišli in navdušeno smo jih pozdravili. Vsi so bili precej utrujeni, zato se nismo prav dolgo zadrževali in se hitro odpravili domov.

Naslednji dan smo se ob devetih zbrali v šoli, kjer nas je profesorica glasbe Marija Mihevc naučila nekaj slovenski pa tudi tujih skupinskih plesov. Mislim, da nam je šlo prav dobro od nog.

Sledilo je kosilo, nato pa orientacija po Ljubljani. Razdelili smo se v pet skupin in najti smo morali določene zgradbe ali spomenike vrisane na zemljevidih. Odgovoriti smo morali tudi na vprašanja, ki so se navezovala na te točke in so bila postavljena v španščini. Tako smo res sodelovali vsi v skupini.

Nato smo se zbrali pred Maxi Marketom, kjer smo dobili tudi nagrade; majice in čokolade. Po koncu orientacije je bil program za preostanek dneva prepuščen nam.

Tudi naslednje dni se je za nas šolsko delo začenjalo ob devetih. Sredino dopoldne je bilo posvečeno petju. Peli smo španske in slovenske pesmi, naučili pa smo se tudi ene v euskeri. Slovenci s tem nismo imeli posebnih težav, vsekakor pa moramo pohvaliti tudi fante, ki so se izredno trudili s »Slovenija, od kod lepote tvoje!«

Po kosilu pa smo se odpravili na ogled tehniškega muzeja v Bistro. Ves ogled je bil zelo zanimiv (tudi zaradi dobre vodičke), najbrž pa je bila pika na i zbirka Titovih avtomobilov. Po ogledu smo se počasi odpravili domov in si vsak na svoj način popestrili popoldan.

V četrtek smo v šoli likovno ustvarjali. Izdelovali smo plakate, na katere smo lepili naše fotografije in obrise dlani, ki jih je vsak po svoje okrasil. Pri tem je nastalo nekaj resnično zanimivih in lepih risb, ki predstavljajo naše druženje in prijateljstvo.

Nato je sledilo kosilo in pa ogled Hiše eksperimentov. Ogled je bil sicer precej kratek, a mislim, da smo se vsi nadvse zabavali in odkrili marsikaj novega. Sploh španske fante smo komaj odvlekli od eksperimentov. Pri tem nam je pomagala tudi pizza, ki smo si jo nekoliko kasneje privoščili in se dogovorili za večerno druženje.

V petek pa smo se odpravili proti Bovcu. Kar precej časa smo se vozili proti Idriji, ki je bila naša prva postaja, a pot je nenavadno hitro minila. V Idriji smo si najprej ogledali film o rudniku in drugih značilnostih Idrije, nato pa smo se v dveh skupinah podali v Antonijev rov. Bilo je zelo zanimivo, a vsa hoja nas je tudi zlakotnila. Toda v bližnji restavraciji nas je že čakalo nadvse okusno kosilo: žlikrofi. Hrana je očitno navdušila skoraj vse, saj je bila večina krožnikov ob odhodu brez kakršnih koli sledi jedi.

Pot, ki smo jo nadaljevali proti Bovcu, je večina prespala. Nazadnje smo le prispeli do našega hotela Alp, kjer smo imeli nekaj ur prostega časa. Nekaj nas je odšlo na sprehod po mestecu, drugi so ostali v sobah ali pa si privoščili savno. Okoli osmih zvečer smo pojedli večerjo, preostanek večera pa smo vsi skupaj s španskima profesorjema preživeli v bližnjem lokalu.

Naslednji dan smo se po zajtrku z gondolami odpeljali na Kanin. Bilo je nekoliko nenavadno saj smo bili kar velika skupina, pa vsi brez smuči. A smo si čas popestrili z drugimi stvarmi: s sončenjem, igranjem posebnega snežnega florbola, twisterjem in drugimi družabnimi igrami (npr. mavžanjem).

Po spustu smo si privoščili še kosilo v hotelu, nato pa smo si ogledali še Planico in Bled.

V Ljubljano smo prispeli okoli sedmih in nato skupaj preživeli večer.

Nedelja je bil »družinski« dan, ki ga je vsak organiziral po svoje. Nekateri so ostali v Ljubljani, veliko pa se nas je (nedogovorjeno) srečalo v Piranu.

Ponedeljek je bil namenjen pripravi programa za predstavitev staršem. Ponovili smo plese in pesmi ter dokončali plakate, nato pa smo se po kosilu podali na še zadnji sprehod po Ljubljani.

Ob petih se je začel naš nastop, po tem pa še druženje. Prikazali smo staršem, v zahvalo za ves trud, kaj smo se v tem tednu uspeli naučiti. Ob prihodu Špancev se je naša ravnateljica, mag. Alenka Krapež, potrudila in jim izrekla dobrodošlico v španščini. Ob koncu izmenjave sta se pa španska profesorja Jorge in Miguel Ángel zahvalila mentoricama prof. Miriam Jereb Batagelj in Nuši Završnik Ražen zahvalila v slovenščini. Bilo je lepo, a kmalu smo morali oditi, saj smo bili baskovski in slovenski dijaki dogovorjeni za skupno večerjo. Hrana je bila okusna, bili smo dobre volje in veliko peli. Čeprav je bil to naš zadnji skupni večer smo se razšli že ob desetih. Res pa je, da je večino čakalo še pakiranje in pa seveda vstajanje sredi noči. Na letališču smo namreč morali biti že pred šesto. Zadnje skupne minute so minile nenavadno hitro. Posneli smo še nekaj fotografij in se nato poslovili. V hipu, ko so nam izginili izpred oči, smo jih začeli pogrešati. Toda med nami se je kljub vsem razlikam spletla posebna vez, ki jo imamo namen ohranjati. Tako, da že načrtujemo naslednje srečanje.

Eva Ulčnik, 2.e

Miha Sterle iz 2.e je pa svoje vtise strnil takole.

Dne 8. marca 2010 se je začel drugi del izmenjave s Španijo. Tokrat so naši vrstniki iz Španije, natančneje iz Baskije, prišli k nam. Pričakali smo jih na letališču Jožeta Pučnika in si takrat, ko je prvi prišel skozi vrata terminala, oddahnili. To je namreč pomenilo, da se je res začel prav poseben teden, ki smo ga že nestrpno pričakovani. Sicer skrbno načrtovan, a zelo drugačen od običajnih.

Po kratkem skupnem druženju, smo svoje goste odpeljali domov, saj so bili vidno utrujeni.

Prvi dan njihovega obiska v Sloveniji smo jutranje ure preživeli v učenju različnih narodnih plesov, popoldne pa smo našim vrstnikom razkazali Ljubljano.

Tudi v sredo smo delovni dan začeli v šoli. Tokrat smo znanje naše kulturne dediščine širili z učenjem baskovskih in slovenskih pesmi. Popoldne smo se odpeljali v tehnični muzej v Bistri. Malo smo bili presenečeni nad zanimanjem mladih Špancev nad eksponati v Bistri, nad njihovim poznavanjem tehnike pa niti ne - saj so dijaki tehnične srednje šole.

V četrtek smo goste popeljali v Hišo eksperimentov, nad katero so bili tudi močno navdušeni.

Večere smo preživljali v stari Ljubljani ali v diskotekah. O tem, kako smo se imeli, ne bi izgubljali besed ;-)

V petek smo se odpravili v Bovec. Naslednji dan smo se iz Bovca sprehodili do vznožja Kanina in se z gondolo odpeljali na vrh in nazaj. Popoldne je sledila pot domov in ogled Bleda in seveda obvezna degustacija kremšnit.

Nedelja se je bila družinski dan, zato je svojega gosta vsaka družina popeljala na svoj konec.

V ponedeljek pa je sledil žalosten odhod, zadnja skupinska slika, tudi solze niso manjkale ... Adiós amigos! NASVIDENE PRIJATELJI!

Pa saj imamo Facebook.