ACSL 2019

Ekipa Gimnazije Vič, ki so jo sestavljali Bor Grošelj Simić, Jakob Schrader in Patrik Žnidaršič, je na finalu (All-Star) tekmovanja ACSL (American Computer Science League) v kategoriji »Intermediate 3« osvojila odlično tretje mesto. Dijake sta na poti spremljala mentor Jure Slak in Andrej Smrdu.

Prvi dan

V jutranjih urah smo se zbrali pred Gimnazijo Vič in se s šolskim avtomobilom odpeljali na letališče v Benetkah, od koder smo odleteli proti Newarku (New Jersey). Po prihodu na ameriška tla smo več kot eno uro porabili za prehod skozi njihovo mejno kontrolo. Z letališkim vlakom (imenovanim »AirTrain«) smo se nato odpeljali do izposojevalnice avtomobilov. Njihova uslužbenka nam je skušala »prodati« še najem naprave za elektronsko cestninjenje »E-Z Pass«. Opozorila nas je, da na nekaterih cestah ni mogoče plačevati cestnine z gotovino, temveč le s to napravo. Pokazala nam je tudi seznam teh cest, a na naše vprašanje, ali katera od teh cest vodi proti Washingtonu, ni znala odgovoriti, ker (njena izjava) »še nikoli ni bila v Washingtonu.« Ker je bila cena dnevnega najema te naprave visoka (18 USD na dan!) glede na morebitno kazen za neplačilo cestnine (15 USD), smo se odločili, da bomo tvegali in plačevali cestnino le z gotovino. Na poti smo pazili, da nismo zavili na katero od »problematičnih cest«, in na koncu potovanja se je izkazalo, da smo se pravilno odločili (in šoli privarčevali več kot 100 USD). Po zaključku formalnosti najema smo prevzeli skoraj nov črn Ford Escape s prevoženimi le približno 1000 miljami in se odpeljali proti Washingtonu.

Sledila je skoraj peturna vožnja do hotela. Na poti smo se ustavili v eni od restavracij s hitro prehrano in žejo potešili z obilnim koriščenjem »free-refill« pijače iz avtomata. V večernih urah smo prispeli v naš hotel in utrujeni od poti hitro zaspali.

Drugi dan

Po zajtrku v hotelu smo se peš odpravili proti bližnji postaji podzemne železnice. Metro sistem Washingtona je za nas nekoliko nenavaden, saj je cena vožnje odvisna od dolžine poti in časa (vozovnice so dražje v jutranji in popoldanski prometni konici). Po manj kot polurni vožnji smo prispeli do centra Washington in ves dan namenili ogledom znamenitosti. Sprehodili smo se mimo Kongresne knjižnice Madison Building, stavbe Vrhovnega sodišča in Kapitola (stavba Kapitola je upodobljena na 50-dolarskem ameriškem bankovcu). Pot nas je vodila mimo različnih muzejev. Prijetno nas je presenetil zastonj vstop v muzeje, kar smo izkoristili za ogled narodne umetnostne galerije. Zanimivo je, da greš v to galerijo lahko z nahrbtnikom, zahtevajo pa, da ga nosiš na eni rami. Kakor nam je povedala ena od uslužbenk v tem muzeju, so na ta način zmanjšali število poškodb slik. Sprehodili smo se še mimo 169 m visokega obeliska Washington Monument in se, kolikor je bilo le mogoče, približali Beli hiši, a »naše« Melanie nismo videli. Lakoto smo si potešili v restavraciji s hitro prehrano »Five guys«, kjer nudijo hamburgerje z različnimi prilogami (priloge so zastonj). Za to verigo restavracij je zanimivo, da imajo zastonj arašide (kikiriki) – kolikor jih lahko poješ v restavraciji. Vse tudi pečejo v arašidovem olju. Skratka, ni primerna za ljudi z alergijo na arašide.

Nič več lačni in žejni smo nadaljevali pot z ogledom znamenitosti. Sprehodili smo se mimo spomenika 2. svetovne vojne in mimo bazena »Reflecting pool«. Vstopili smo v stavbo Lincoln memorial (ta stavba je upodobljena na 5-dolarskem ameriškem bankovcu), kjer je veličasten kip enega od najbolj znanih ameriških predsednikov Abrahama Lincolna. Nato smo zavili do zanimivega bronastega kipa Alberta Einsteina (na ta kip v nadnaravni velikosti se je dovoljeno povzpeti in sesti največjemu fiziku 20. stoletja v naročje).

Spoznavanje Washingtona smo nadaljevali s hojo čez most Arlington Memorial Bridge, zavili do roba znanega vojaškega pokopališča Arlington in nato še do spomenika US Marine Corps War Memorial (imenovan tudi Iwo Jima Memorial). Ta spomenik je nastal po znani fotografiji dviga ameriške zastave na japonskem otoku Iwo Jima v 2. svetovni vojni. Utrujeni od celodnevne hoje smo šli do bližnje postaje podzemne železnice, ki nas je pripeljala v bližino našega hotela, nato pa se odpeljali na večerjo v bližnjo restavracijo. V vodniku po Washingtonu piše, da je to mesto idealno za sprehode – ta dan smo zagotovo prehodili več kot 14 km. Za naslednje leto pa smo se naučili, da potrebujemo kapo in kremo za sončenje.

Tretji dan

Po zajtrku v hotelu smo ponovili pot do postaje podzemne železnice in nato več ur preživeli v muzeju letalstva in vesoljskih poletov. V tem impresivnem muzeju, v katerega je vstop zastonj, smo si med drugim ogledali različne rakete, letala, vesoljske kapsule, skafandre astronavtov ...

V popoldanskih urah smi si privoščili kosilo in se nato s podzemno železnico vrnili v hotel ter se z avtom odpeljali v New Jersey. Del poti smo zaradi izjemne prometne gneče vozili zelo počasi. Dolgo vožnjo, ki jo je nekaj časa spremljal tudi dež, je mentor Jure uporabil, da je članom naše ekipe zastavljal različna teoretična vprašanja. Do našega hotela v mestu Pompton Plains smo prišli šele v večernih urah.

Četrti dan

Po zajtrku v hotelu smo se z avtomobilom odpeljali v Newark. Na načrtovanem parkirišču ob Prudential centru nas je presenetila izjemno visoka cena parkiranja. Zaradi »dogodka« (»event«) v bližini so parkirišča namreč enotno navila cene. Namesto rednih 11 US za celodnevno parkiranje smo morali odšteti kar 40 USD. Pri tem je zanimivo, da ob plačilu sicer dobiš nekakšen račun, a je na njem le z roko napisana cena. Skratka, daleč od urejenega slovenskega sistema izdaje računa ob povezavi z davčno upravo. Od parkirišča ni bilo daleč do postaje Penn station, kjer smo se vkrcali na PATH nadzemno-podzemni vlak, ki nas je odpeljal na Manhattan, natančneje pod stavbo The Oculus ob novih stavbah svetovnega trgovinskega centra. Večino dneva smo namenili ogledu New Yorka. Najprej smo šli do mesta, kjer sta bili nekoč dve veliki stolpnici svetovnega trgovinskega centra (9/11 Memorial, Liberty Park), nato pa smo se sprehodili mimo poslopja borze (na katerem je, zanimivo, poleg dveh ameriških zastav visela tudi zastava Kitajske) vse do Battery Parka, kjer smo lahko v daljavi uzrli Kip svobode. Vrsta za ladjo na to priljubljeno turistično destinacijo je bila dolga vsaj 100 m in niti malo nas ni mikalo, da bi se pridružili čakajočim. Namesto tega smo se odpravili do znanega bronastega kipa bika (»Charging bull«), ki pa je bil povsem obdan s turisti. Med sprehodom po Manhattnu smo med drugim videli tudi Empire State Building, Rockefeller Center, Trump Tower in Times Square, vmes pa smo jedli v eni od restavracij s hitro hrano (Wendy's). Sprehod smo zaključili ob robu Central parka in se od tam najprej s podzemno železnico, nato pa še s PATH odpeljali nazaj v Newark. Z avtomobilom smo se nato zapeljali v slabo uro vožnje oddaljeno mesto Wayne, kjer smo hitro našli šolo Wayne Hills High School. Ob prihodu na področje šole nas je navdušila sončna elektrarna na strehi parkirišča za dijake in obiskovalce, sončna elektrarna pa se razprostira tudi na travniku ob šolskem poslopju.

V veliki dvorani šole nas je, kot vsako leto, pričakal list papirja s sporočilom »No students beyond this point« (in dodano piko). Registrirali smo se pri organizatorjih tekmovanja, prevzeli navodila in si ogledali učilnico, v katero je bila razporejena naša ekipa. Letos so zaradi pomanjkanja prostora več ekip (tudi našo) razporedili v skupen prostor, v t.i. multimedijski center.

Po odhodu s šole smo nakupili prigrizke in druge potrebščine za naslednji dan ter se vrnili v hotel. Privoščili smo si še večerjo v bližnji restavraciji KFC, nakar je mentor izvedel še zadnje priprave z našo ekipo.

Peti dan

Tekmovalni dan. Po zajtrku v hotelu smo se zapeljali do šole in poiskali dodeljeno učilnico, kjer si je naša ekipa pripravila računalnik za programiranje. Ob 8.30 je bila uradna otvoritev tekmovanja v avditoriju šole, nakar so ekipe prejele navodila za programiranje in odhitele v dodeljene učilnice. Naša ekipa je tekmovala v kategoriji »Intermediate 3« (kategorija srednje težavnosti, trojka pa označuje število dijakov v ekipi), ki je lahko za programiranje uporabljala samo en računalnik. Ob 12.30, po treh urah in pol intenzivnega programiranja štirih nalog, se je zaključil programerski del tekmovanja. Dijakom so na roke vtisnili rdeč žig (v obliki srčka z motivom ameriške zastave). Na ta način so zagotovili, da so isti dijaki, ki so programirali, reševali tudi teoretične naloge v nadaljevanju tekmovanja. Ocenjevalci so ovrednotili pravilnost programov, ki so jih izdelali tekmovalci, nakar so se mentorji v jedilnici srečali s svojimi ekipami. Letos so bile naloge bistveno težje kakor običajno, zato vzdušje med člani naše ekipe ni bilo najbolj veselo. Mentor jim je povedal, da so se tudi druge ekipe na programerskem delu slabo odrezale in da ni še nič izgubljenega.

Po odmoru za malico (sendvič, piškot, jabolko, mala vrečka čipsa in plastenka vode) so se tekmovalci napotili v učilnice, kjer so imeli na razpolago eno uro za reševanje teoretičnih nalog. Po zaključku tekmovalnega dela smo se odpeljali v bližnjo picerijo, nato pa se vrnili v šolo na razglasitev rezultatov. Ekipa Gimnazije Vič je v svoji tekmovalni kategoriji osvojila odlično tretje mesto in za nagrado dobila 3D tiskalnik. Patrik in Jakob pa sta prejela tudi posebni nagradi (vsak svoj dron) za individualni dosežek na teoretičnem delu. V minulih letih so najboljše tri ekipe dijakov prejele plakete, letos pa prvič medalje.

Šola Wayne Hills High School (WHHS) ima nekatere zanimivosti. Na stenah hodnikov znotraj šole so dijaki narisali mnoge reprodukcije znanih umetniških del (npr. Hokusajev Veliki val, Vermeerjevo Dekle z bisernim uhanom). Videli smo tudi ogromno motivacijskih plakatov, ki pozivajo dijake k obiskovanju šole, jih odvračajo od goljufanja na izpitih in kopiranja idr. Del stene je namenjen tudi posebnemu načinu obeleževanja zaključne generacije njihovih dijakov z grafiti – dijaki naredijo barvne odtise svojih rok in napišejo svoja imena. Zanimiv je tudi plakat, na katerem so fotografije zaposlenih v šolski upravi in podpornih službah (ravnatelja, njegovih pomočnikov, svetovalne službe, šolske medicinske sestre …). Videli pa smo tudi ploščo z imeni vse dosedanjih ravnateljev te šole (od ustanovitve leta 1966 naprej).

Šesti in sedmi dan

Po zajtrku v hotelu smo se odpravili proti letališču. Vmes smo se ustavili še po zadnjih nakupih v Wallmartu, ker se iz ZDA nismo mogli vrniti praznik rok. Najbližji Wallmart je imel zaprt oddelek z oblačili, zato smo poiskali naslednjega in v njem zapravili kar nekaj časa in denarja. Kupili smo tudi večji kovček, saj je bil prejeti 3D tiskalnik prevelik. Po nakupih smo si privoščili še nekoliko bolj eksotično kosilo v bližnjem Taco Bell in se nato odpeljali do izposojevalnice avtomobilov, kjer smo vrnili avto in se z letališkim vlakom zapeljali do letališkega terminala. Zaradi nevihte nad letališčem smo odleteli z enourno zamudo, a je letalo med letom zamudo skoraj v celoti nadoknadilo. Vrnitev v Slovenijo je trajala dlje, ker nismo imeli direktnega leta iz Newarka v Benetke. Vmes smo več ur čakali na dunajskem letališču. Po prihodu na letališče v Benetkah pa smo hitro opravili mejne formalnosti in se srečali z g. Denisom Pavlinom, ki nas je s šolskim avtomobilom odpeljal v Ljubljano.

Še posebej se želimo zahvaliti mentorju Juretu Slaku, ki je vse leto strokovno pripravljal naše dijake in jih popeljal do odlične uvrstitve. Že peto leto zapored se je pod njegovim mentorstvom ekipa Gimnazije Vič uvrstila med prve tri ekipe na ACSL tekmovanju.