ACSL 2018

Ekipa Gimnazije Vič, ki so jo sestavljali Miha Marinko, Jon Mikoš in Jakob Pogačnik Souvent, je na finalu (All-Star) tekmovanja ACSL (American Computer Science League) v kategoriji »Intermediate 3« osvojila odlično drugo mesto. Dijake sta na poti spremljala mentor Jure Slak in Andrej Smrdu.

Prvi dan

V jutranjih urah smo se zbrali na letališču Jožeta Pučnika in odleteli proti Istanbulu. Na letališču v Istanbulu smo nato več kot dve uri čakali na večji Airbus A330, s katerim smo v Boston prileteli v poznih popoldanskih urah po lokalnem času (upoštevajoč 6-urno časovno razliko med Ljubljano in Bostonom). Oba leta sta skupaj trajala več kot 13 ur. Upoštevajoč čakanje na letališčih pa smo bili na poti skoraj 18 ur. Po prihodu na ameriška tla smo se kar hitro prebili skozi njihovo mejno kontrolo, kjer so nas slikali in nam žigosali potne liste. Z letališkim avtobusom smo se nato zapeljali do zgradbe, kjer so zbrane vse izposojevalnice avtomobilov bostonskega letališča. Tam smo naleteli na problem. Kljub potrjeni rezervaciji in vnaprej plačanemu najemu avtomobila (preko rentalcars.com) nam je izposojevalnica avtomobilov Alamo zavrnila izdajo avtomobila, ker smo iz Slovenije. Uslužbenec izposojevalnice je imel seznam, na katerem je bilo napisano, da državljanom Slovenije ne izposojajo avtomobilov (poleg Slovenije so bile navedene tudi druge države). Zahtevali smo njegovega nadrejenega, a ni pomagalo – tudi nadrejeni nam je lahko le povedal, da imajo takšna navodila vodstva, ki jih morajo spoštovati. Primorani smo bili najeti avtomobil pri drugi izposojevalnici (AVIS), kjer zadržkov glede izposoje Slovencem niso imeli. Seveda pa je bil najem avtomobila brez predhodne rezervacije bistveno dražji – namesto zgolj 352 USD za celotni najem (predhodna rezervacija preko rentalcars.com) smo morali plačati kar 697 USD. In to po intenzivnem sugeriranju uslužbenki AVIS-a naj nam najde kakšno »bolj ugodno varianto« (beri: prosjačenju za nižjo ceno). Prva cena, ki nam jo je ponudila za najem, je bila namreč skoraj 1000 USD.

Dodeljen nam je bil rdeč Ford Explorer. Šli smo na mesto, kjer naj bi bil naš SUV, a je bil tam povsem drugačen avto. Obrnili smo se na uslužbenca AVIS-a, ki nam je nato dodelil drug (tokrat srebrno-siv) Ford Explorer. Sledila je polurna vožnja do hotela. V fazi privajanja na navigacijsko napravo, ki včasih ni delovala po pričakovanjih, smo zgrešili izvoz in naredili krog, da smo prispeli do našega hotela v območju Revere (predmestje Bostona). Po namestitvi v hotelu smo se odpeljali do bližnje restavracije, kjer smo si privoščili večerjo.

Drugi dan

Po obilnem zajtrku v hotelu smo se odpeljali proti New Yorku. Žal nas je navigacijska naprava vodila skozi prometno gnečo centra Bostona, kar nam je za dobro uro podaljšalo pričakovani čas potovanja. Ko smo prišli do našega hotela na robu Bronxa, smo odložili prtljago v dodeljenih sobah in se takoj odpravili do bližnje postaje podzemne železnice, od koder smo se zapeljali do skrajno južnega dela Manhattna (Battery Park). Sprehodili smo se mimo stolpnic centra kapitalizma na Wall Streetu, si ogledali poslopje borze (New York Stock Exchange) in Federal Hall ter nato zavili na kosilo v McDonalds. Po kosilu smo šli v Spominski park 9/11, kjer smo si ogledali oba »bazena«, ki sta postavljena namesto v terorističnem napadu porušenih stolpnic svetovnega trgovinskega centra. Pot nas je nato vodila mimo cerkve (kapele) sv. Pavla iz leta 1766 do obale, od koder smo si ogledali znameniti Brooklynski most. Sprehodili smo se še skozi kitajsko četrt in nato skozi Madison Square Park do včasih najvišje stavbe na svetu – Empire State Building. Svojo radovednost smo potešili še s postankom v ogromni knjigarni, nakar smo se naužili še blišča in gneče na Times Square. V senci nebotičnikov smo se nato ustavili pri Rockefeller centru in naredili še nekaj korakov do Trumpovega nebotičnika (Trump tower) na peti aveniji. Dolg sprehod po Manhattnu je potrošil kar nekaj kalorij, zato smo v večernih urah potešili lakoto v mehiški restavraciji Chipotle. Po tej preizkušnji za želodce smo nadaljevali pot do roba Central Parka in nato do bližnje postaje podzemne železnice na aveniji Madison, kjer smo se vkrcali na metro, ki nas je odpeljal v bližino našega hotela. Nekaj 100 metrov hoje od postaje podzemne železnice do hotela v Bronxu sicer vzbuja nelagodje, a smo se samozavestno zavedali, da si skupine petih Vičanov tudi v Bronxu ne bo nihče upal nadlegovati (pa tudi receptorka v hotelu nam je prej povedala, da je okoliš varen).

Tretji dan

Po dobrem zajtrku v hotelu smo ponovili pot do postaje podzemne železnice in nato na skrajni južni del Manhattna. Tam smo se srečali z našo vodičko, ki nam je izročila karte za ladjico in nam dala navodila za ogled Liberty Island in Ellis Island. Karte so nam sicer omogočile vstop v prednostno vrsto (priority lane), a se nam ni zdelo, da se naša vrsta pomika kaj bistveno hitreje od cenejših kart za »običajne« potnike. Pred vstopom na ladjico smo šli še skozi varnostno kontrolo, ki je bila skoraj tako stroga kakor na letališču. Ladjica nas je hitro popeljala do Liberty Island, kjer smo se izkrcali in uživali v pogledu na Kip svobode. Nekoliko dražje karte so nam omogočile tudi vzpon po stopnicah na vrh podstavka, kar nam je omogočilo lep razgled na Manhattan. Zavili smo še v muzej znotraj podstavka, kjer smo si med drugim ogledali razstavo o gradnji Kipa svobode.

Po ogledu Kipa svobode smo se vkrcali na ladjico, ki nas je odpeljala na Ellis Island – nekdanjo vstopno točko imigrantov v ZDA. Znotraj poslopja je zanimiva razstava o zgodovini imigracije v ZDA, naleteli smo tudi na nekaj starih plakatov v slovenskem jeziku, ki so nagovarjali naše zdomce. Po ogledu smo se odpravili nazaj do pomola. Na prvo ladjica, ki je prispela, se zaradi velikega števila obiskovalcev nismo uspeli vkrcati. Naslednja pa nas je popeljala nazaj na Manhattan, kjer smo našli bližnji food court (poslopje z več restavracijami s hitro prehrano) in si privoščili kosilo. Po kosilu smo se z metrojem odpeljali nazaj do hotela, kjer smo se usedli v naš avto in se odpeljali iz New Yorka. Sicer smo pričakovali prometno gnečo, a so nas avtocestni zastoji vseeno presenetili. Na poti v mesto Raynham smo se ustavili na prijetni večerji in v poznih večernih urah prispeli v naš hotel ter utrujeni od poti hitro zaspali.

Četrti dan

Po zajtrku v hotelu smo se z avtomobilom odpeljali proti Bostonu. Parkirali smo tik ob postaji nadzemne železnice (Mattapan) v južnem predmestju Bostona in se z njo odpeljali do končnega postajališča (Ashmont), kjer smo prestopili na podzemno železnico in se odpeljali do postaje znane univerze Harvard. Po ogledu smo se odpravili še do MIT (Massachusetts Institute of Technology), kjer nas je ob predhodnem dogovoru sprejel eden od njihovih raziskovalcev. Pojasnil nam je, kako je prišel na MIT in s čim se ukvarja. Po ogledu MIT smo se sprehodili do bližnjega food court-a na kosilo, nato pa se s podzemno ter nato še nadzemno železnico odpeljali nazaj do našega avtomobila in po nekaj urah vožnje prišli v mesto Barrington, kjer smo se registrirali pri organizatorju tekmovanja in si ogledali učilnice. Na povratku v hotel smo se ustavili še v trgovini, kjer smo kupili papir za tekmovanje, si privoščili še hitro večerjo, dan pa zaključili z zadnjimi pripravami na tekmovanje.

Peti dan

Tekmovalni dan. Po zajtrku v hotelu smo se zapeljali do šole in poiskali dodeljeno učilnico, kjer si je naša ekipa pripravila računalnik za programiranje. Ob 8.30 je bila uradna otvoritev tekmovanja v avditoriju šole, nakar so vodje ekip prejeli navodila za programiranje in odhiteli v dodeljene učilnice. Naša ekipa je tekmovala v kategoriji »Intermediate 3« (kategorija srednje težavnosti, trojka pa označuje število dijakov v ekipi), ki je lahko za programiranje uporabljala samo en računalnik. Ob 12.30, po treh urah in pol intenzivnega programiranja štirih nalog, se je zaključil programerski del tekmovanja. Ocenjevalci so ovrednotili pravilnost programov, ki so jih izdelali tekmovalci, nakar so se mentorji v jedilnici srečali s svojimi ekipami. Naša ekipa je prejela 38 od 40 možnih točk.

Po odmoru za malico (sendvič, piškot, jabolko, mala vrečka čipsa in plastenka vode) so se tekmovalci napotili v učilnice, kjer so imeli na razpolago eno uro za reševanje teoretičnih nalog. Po zaključku tekmovalnega dela smo počakali na rezultate. Ekipa Gimnazije Vič je v svoji tekmovalni kategoriji osvojila odlično drugo mesto (drugo mesto smo si delili z ekipo neke ameriške šole, ki je imela povsem enak dosežek). Tri ekipe smo imele enako število točk, a po pravilih tekmovanja se v takem primeru kot boljša šteje ekipa, ki je dosegla več točk na teoretičnem delu. Jon in Jakob pa sta prejela tudi posebni nagradi za individualni dosežek na teoretičnem delu. Razlike med ekipami so bile letos izjemno majhne. Najboljša ekipa je bila od naše ekipe boljša zgolj za eno točko. Prvih 10 ekip pa se je razlikovalo zgolj za 5 točk.

Po zaključku tekmovanja smo se do sitega najedli v restavraciji KFC in se nato odpravili proti hotelu.

Šesti in sedmi dan

Po zajtrku v hotelu smo se odpravili proti Bostonu. Vmes smo se ustavili še po zadnjih nakupih, ker se iz ZDA nismo mogli vrniti praznik rok. Po nakupovalnem delu in kosilu smo imeli do večernega leta še dve uri prostega časa, ki smo ga porabili z igranjem biljarda. Na poti do letališča smo si privoščili še zadnjo ameriško hitro hrano, nato pa vrnili izposojeni avto in se z letališkim avtobusom zapeljali do terminala. Celodnevni let do Istanbula in nato še do brniškega letališča, med katerim smo nazaj pridobili še 6-urno časovno razliko, je minil brez posebnosti.

Še posebej se želimo zahvaliti mentorju Juretu Slaku, ki je vse leto strokovno pripravljal naše dijake in jih popeljal do odlične uvrstitve. Že četrto leto zapored se je pod njegovim mentorstvom ekipa Gimnazije Vič uvrstila med prve tri ekipe na ACSL tekmovanju.