ACSL 2017

Ekipa Gimnazije Vič, ki so jo sestavljali Jure Bezek, Jon Mikoš in Tim Poštuvan, je na finalu (All-Star) tekmovanja ACSL (American Computer Science League) v kategoriji »Intermediate 3« osvojila odlično tretje mesto. Dijake sta na poti spremljala mentor Jure Slak in Andrej Smrdu.

Prvi dan

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali na dvorišču Gimnazije Vič in se s šolskim avtomobilom odpeljali proti letališču v Trstu, od koder smo poleteli v Rim. Na letališču v Rimu smo se vkrcali na večji Boeing 777, ki nas je ponesel proti Los Angelesu, kamor smo prispeli malo po 14. uri (upoštevajoč 9-urno časovno razliko med Ljubljano in Los Angelesom). Oba leta sta skupaj trajala več kot 14 ur. Po prihodu na ameriška tla smo se dokaj hitro prebili skozi njihovo kontrolo. Na avtomatih smo skenirali svoje potne liste in se fotografirali. Uradniki so pregledali naše ESTA obrazce (dovoljenje za potovanje v ZDA) in nam žigosali potne liste. Na letališču smo počakali na brezplačen »car-rental shuttle«, ki nas je zapeljal do izposojevalnice avtomobilov. Rezerviran smo imeli sicer avtomobil srednje velikosti (»midsize« Chrysler 200), a so nam zaradi pomanjkanja ustreznih vozil ponudili zastonj nadgradnjo na večji avtomobil. Izbrali smo SUV Nissan Rogue z večjim prtljažnikom. Skupaj z avtom smo najeli tudi navigacijsko napravo, ki je nujna za potovanje po ameriških cestah. Sledila je dvourna počasna vožnja skozi avtomobilsko gnečo velemesta do hotela v Pasadeni, ki je v severnem predmestju Los Angelesa. Po namestitvi v hotelu smo se odpeljali do bližnje restavracije Panda Express, kjer smo si privoščili kitajsko hrano.

Drugi dan

Po obilnem zajtrku smo se napotili do bližnje postaje metroja, ki nas je popeljal do Hollywooda. Tam smo se sprehodili po »Walk of fame« na Hollywood Boulevardu, si ogledali imena slavnih ljudi na zvezdah in kupili spominke. Nato smo se s podzemno železnico odpeljali do Universal studijev, kjer smo preživeli precej časa. V tem (bolj zabaviščnem parku kot kaj drugega) smo si ogledali nekatere zanimive predstave (4D-film Shrek z impresivnimi učinki; zaigrana predstava iz filma »Waterworld« z nepričakovani eksplozijami in pristankom letala na vodo; predstava o posebnih filmskih učinkih; vožnja z manjšim vlakcem smrti; vožnja po umetni reki na temo filma »Jurski park«; sprehod skozi sceno iz filma »The walking dead«, vožnje skozi scene iz filmov »Harry Potter«, »Despicable me«, »Revenge of the Mummy«, Transformerji«, …). Pri nekaterih od navedenih voženj prejmeš za ogled 3D očala, ki omogočijo neverjetno izkušnjo – bistveno bolj intenzivno kakor je ogled običajnega filma v 3D tehniki. V Universal studijih, kjer nam je čas zelo hitro minil, smo bili vse do zaključka predstav. Pravzaprav nam je zmanjkalo časa, da bi si ogledali vse predstave. Na srečo smo prišli v studije praznih želodcev (intenzivne vožnje s hitrimi pospeški in sunkovitimi zaviranji zlahka obrnejo želodec). Smo se pa strinjali, da je cena vstopnice (120 $) zelo zasoljena. Po koncu predstav smo se s podzemno železnico odpeljali še do centra Los Angelesa, kjer smo si ogledali visoke nebotičnike. V senci nebotičnikov so bile ulice kljub sončnemu in toplemu vremenu nekoliko mračne, a prijetno osvežujoče.

Po ogledu centra mesta smo se z metrojem vrnili v naš hotel in se nato z avtom odpeljali do bližnje prodajalne burgerjev in za silo potolažili naše prazne želodce. Presenetila nas je gneča – vsaj 15 avtomobilov je čakalo na drive-in v to manjšo, a očitno priljubljeno restavracijo s hitro prehrano.

Tretji dan

Po zgodnjem zajtrku smo se zapeljali na vzhod do 160 km oddaljenega mesta Palm Springs. Na poti smo navdušeno opazovali razsežna polja vetrnih elektrarn in nekajkrat zadrhteli ob sunkih puščavskega vetra, ki je s seboj nosil droben pesek. V Palm Springsu smo se srečali z ekipo Škofijske klasične gimnazije. V informacijskem centru smo kupili vstopnice za ogled bližnjega narodnega parka »Indian Palm Spring's Canyons« (v informacijskem centru so vstopnice za 1 $ cenejše kakor pri vhodu v park, računa pa ne izdajajo) in nato preživeli nekaj skupnih ur v ogledu puščavske pokrajine ter se sprehodili do izvira potoka v tem parku, kjer so včasih živeli Indijanci plemena Cahuilla. Še danes njihovi potomci upravljajo s parkom (vodijo po parku, prodajajo spominke, …). Zaradi velike vročine smo si ogledali le del parka ob potoku, ki je bil v senci palm (neke vrste oaza sredi puščave). V parku so nas presenetili napisi, ki opozarjajo pred nenadnimi poplavami in utopitvami zaradi naraslih voda. Zdelo se nam je nenavadno, da lahko manjši potoček ob dežju naraste v življenjsko nevarno divjo reko.

Po zaključenem ogledu parka smo se odpeljali v Palm Springs, kjer smo privoščili kosilo v IHOP-u (ime je akronim za International House of Pancakes). V mnogih ameriških restavracijah s hitro prehrano dobiš (oziroma si sam natočiš) »refill« pijače (predvsem različne gazirane pijače). To pomeni, da si lahko ponovno (tudi večkrat) natočiš želeno pijačo, plačaš pa samo enkrat.

Po kosilu smo se odpeljali do približno 50 km oddaljenega parka Joshua Tree National Park. Tokrat nam je navigacijska naprava malo zagodla, saj nas je usmerila v napačno (vzporedno) ulico. Kljub temu smo našli informacijski center in se zapeljali v narodni park. Pri vstopu v park bi morali plačati vstopnino, a ker ni bilo na kontrolni točki nikogar, smo se preprosto zapeljali v park in tako privarčevali nekaj dolarjev. Skozi park vodi približno 80 km dolga asfaltirana cesta, s katere lahko opazuješ zanimivo pokrajino z velikimi granitnimi skalami in nenavadnimi igličastimi »Joshua« drevesi. Ob cesti so tudi urejena postajališča in parkirišča. Ustavili smo se na enem od parkirišč in se peš odpravili po poldrugi kilometer dolgi poti skozi t.i. »Hidden Valley«. Poleg kaktusov in joshua dreves smo videli tudi nekatere živali (poleg manjših kuščarjev tudi ptico Greater roadrunner - cestni dirkač in celo klopotačo, ki se je splazila čez parkirišče). Ugotovili smo, da je cestni dirkač v resnici povsem drugačen kakor v risanki »Wile E. Coyote and the Road Runner«. Kojota pa na žalost nismo videli, čeprav nas je na možnost srečanja s to živaljo obveščala tabla na parkirišču.

V poznih popoldanskih urah smo zapustili narodni park in se odpeljali nazaj v Pasadeno. Na poti smo se ustavili še za večerjo na enem od postajališč ob avtocesti. V hotel smo prispeli šele v nočnih urah.

Četrti dan

Privoščili smo si še zadnji obilen hotelski zajtrk v Pasadeni in se z avtomobilom odpeljali proti Hollywoodu. Ponovno nam jo je zagodla navigacijska naprava, ki nas je usmerila po cesti, ki je bila sicer zelo blizu znanega napisa »Hollywood«, a tam nismo mogli parkirati. Zato smo v navigacijsko napravo vtipkali »Hollywood sign hike trail«, da smo se lahko zapeljali na ustrezno cesto. Po parkiranju avtomobila smo se peš odpravili na približno 1 uro dolg vzpon do razgledne točke, od koder se nam je prikazal napis»Hollywood«. Po vrnitvi do avtomobila smo se zapeljali na zahod proti mestu tekmovanja. Na poti smo se ustavili v enem od strelišč, kjer smo najeli inštruktorja, ki nam je najprej počasi in nazorno demonstriral pravilno in varno rokovanje z 9 mm pištolo in revolverjem, nato pa nas še uvedel v streljanje. Ugotovili smo, da je italijanska beretta bolj zanesljiva kakor na Hrvaškem izdelani glock. Na poti proti Newbury Parku smo se ustavili še v Wallmartu, kjer smo kupili svinčnike za tekmovanje, nato pa se zapeljali vse do šole NPHS (Newbury Park High School), kjer smo se registrirali, dobili navodila za tekmovanje in si ogledali še zunanjost šole (šola sicer ni posebej urejena, a ima 25 m plavalni bazen). Ta šola več kot očitno zelo ceni športne rezultate (izpostavljeni vidni športni dosežki v telovadnici, imena športnih rekorderjev ob bazenu, …). Na poti v motel smo si privoščili zgodnjo večerjo, v motelu pa smo izvedli še zadnje priprave na tekmovanje.

Peti dan

Tekmovalni dan. Zjutraj smo se zapeljali do šole in poiskali dodeljeno učilnico, kjer si je naša ekipa pripravila računalnik za programiranje. Ob 8.30 je bila uradna otvoritev tekmovanja v telovadnici šole, nakar so vodje ekip prejeli navodila za programiranje in odhiteli v dodeljene učilnice. Naša ekipa je tekmovala v kategoriji »Intermediate 3« (kategorija srednje težavnosti, trojka pa označuje število dijakov v ekipi), ki je lahko za programiranje uporabljala samo en računalnik. Ob 12.30, po treh urah in pol intenzivnega programiranja štirih nalog, se je zaključil programerski del tekmovanja. Ocenjevalci so ovrednotili pravilnost programov, ki so jih izdelali tekmovalci, nakar so se mentorji v jedilnici srečali s svojimi ekipami. Naša ekipa je na začetku prejela 38 od 40 možnih točk, a smo dali ugovor, ker je bil eden od naših rezultatov (čeprav drugačen od uradnih rešitev) pravilen. Ugovor so upoštevali in nam dodelili 39 točk.

Po odmoru za malico (pica, piškot, jabolka ali mandarina in plastenka vode) so se tekmovalci napotili v učilnice, kjer so imeli na razpolago eno uro za reševanje teoretičnih nalog. Po zaključku tekmovalnega dela smo počakali na rezultate. Ekipa Gimnazije Vič je v svoji tekmovalni kategoriji osvojila odlično tretje mesto.

Po zaključku tekmovanja smo se do sitega najedli v mongolski all-you-can-eat barbecue restavraciji in se nato odpravili proti hotelu.

Šesti dan

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali na sever proti narodnemu parku Sequoia National Park. Na avtocesti ni bilo pretirane gneče, čeprav smo zaradi prazničnega vikenda pričakovali več prometa. Ob avtocesti smo opazovali ogromne nasade pomaranč in številna naftna črpališča. Štiriurna vožnja je minila brez zastojev, malo pred vstopom v narodni park pa smo obtičali v koloni. Za zadnji dve milji smo porabili več kot pol ure. Vstopnina v narodni park ni bila pretirana (30 dolarjev na avtomobil), a vsa uradna parkirišča znotraj parka so bila že zasedena. S težavo smo našli prazen prostor ob cesti in se nato sprehodili po parku. Med drugim smo videli tudi največje (po prostornini) drevo »General Sherman tree«. Ta gigantska sekvoja je visoka približno 84 m (obstajajo še višje sekvoje) in stara vsaj 2300 let.

Po ogledu parka smo se napotili nazaj v Newbury Park. Na poti smo se ustavili za večerjo v Kentucky Fried Chicken, v motel pa smo prispeli šele v nočnih urah.

Sedmi in osmi dan

Zjutraj smo se odpeljali do večjega Wallmarta in se po opravljenih nakupih spominkov in daril odpravili proti letališču. Žal smo v trgovini zapravili preveč časa in nam zato ni uspelo obiskati še znamenitih plaž ob obali Tihega oceana. Vrnili smo izposojeni avto in se z njihovim »šatlom« zapeljali skozi gnečo Los Angelesa do letališča. Celodnevni let do Rima in nato še do tržaškega letališča, med katerim smo nazaj pridobili še 9-urno časovno razliko, je minil brez posebnosti. Na letališču nas je že čakal g. Pavlin in nas s šolskim avtomobilom zapeljal v domovino.

Velika zahvala gre Juretu Slaku, ki je vse leto strokovno pripravljal naše dijake in jih popeljal do odlične uvrstitve. Že tretje leto zapored se je pod njegovim mentorstvom ekipa Gimnazije Vič uvrstila med prve tri ekipe na ACSL tekmovanju.