ACSL 2016

Ekipa Gimnazije Vič, ki so jo sestavljali Vid Drobnič, Matej Marinko in Žiga Patačko Koderman je na finalu (All-Star) tekmovanja ACSL (American Computer Science League) v kategoriji »Intermediate 3« osvojila odlično drugo mesto in tako ponovila uspeh, dosežen v prejšnjem letu. Dijake sta na poti spremljala Nejc Marinič in Andrej Smrdu.

Prvi dan

V jutranjih urah smo se zbrali na letališču Jožeta Pučnika in odleteli proti Istanbulu. Na letališču v Istanbulu smo nato dve uri čakali na večji Airbus A330, ki nas je ponesel proti Bostonu, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah po lokalnem času (upoštevajoč 6-urno časovno razliko med Ljubljano in Bostonom). Oba leta sta skupaj trajala skoraj 13 ur. Upoštevajoč čakanje na letališčih pa smo bili na poti več kot 18 ur. Po prihodu na ameriška tla smo se dokaj hitro prebili skozi njihovo kontrolo. Prijazna uradnica je pregledala naše ESTA (dovoljenje za potovanje v ZDA) in nam žigosala potne liste. Na letališču smo poklicali brezplačen »hotel shuttle«, ki je hitro prišel po nas in nas zapeljal do hotela. Hotel je bil sicer nekoliko odmaknjen od centra Bostona, a je imel zelo dobro organiziran prevoz potnikov do letališča oziroma do bližnje postaje podzemne železnice. Po prihodu v hotel smo se namestili in si nato privoščili večerjo (beri: pizzo in Coca Colo) v hotelski restavraciji.

Drugi dan

Po obilnem zajtrku smo se s hotelskim »šatlom« zapeljali do postaje podzemne železnice in od tam v center Bostona, kjer smo najeli kolesa. Na celodnevnem kolesarjenju po Bostonu smo si najprej ogledali ladjo USS Constitution (ki pa je bila ravno takrat v popravilu) in se zapeljali po »Freedom Trail« do spomenika »Bunker Hill«, kjer se je leta 1775 med ameriško vojno za neodvisnost odvila ena od prvih večjih bitk med britanskimi silami in ameriškimi borci za neodvisnost. Varnostnik nas je prijazno pozval, naj se zaradi velikega števila pešcev okoli spomenika ne vozimo s kolesi in nam obenem povedal, da lahko dobimo brezplačne vstopnice za vzpon na ta 67 m visok granitni obelisk. Namesto vzpona smo raje nadaljevali s kolesarjenjem po Bostonu in se nato ustavili pred poslopjem MIT (Massachusetts Institute of Technology). Tik pred vstopom na območje Univerze Harvard nam jo je zagodla prazna zračnica, a jo je prof. Marinič hitro zamenjal in lahko smo nadaljevali z vožnjo. V parku Univerze Harvard smo naleteli na nepopisno gnečo, ker so ravno tisti dan imeli prireditev - dan šole s podelitvijo diplom. Zapeljali smo se čez »Anderson Memorial Bridge« in nadaljevali s kolesarjenjem ob reki Charles River ter nato po bostonskih ulicah vse do parka Bostons Common, kjer smo se ustavili in si privoščili »kosilo« v bližnjem McDonaldsu. Spoznali smo, da imajo ljubljanski McDonaldsi občutno nižje cene in bistveno boljše toaletne prostore. Po oddihu smo se odpravili naprej po bostonskih ulicah do našega izhodišča – izposojevalnice koles. Preostale popoldanske ure smo zapravili z ogledom mesta in nakupovanjem. V iskanju dobre bližnje trgovine z živili nas je Google usmeril v odlično ocenjeno (ocena 4,5) »Bob's Grocery store«, ki pa se je izkazala za luknjo z borno izbiro, zato smo rešitev za prazne želodce raje poiskali v trgovini CVS.

Tretji dan

Zbudili smo se še pred sončnim vzhodom, se s hotelskim »šatlom« zapeljali do postaje podzemne železnice in od tam v kitajsko četrt, kjer smo se vkrcali na turistični avtobus za New York. Pot v Veliko Jabolko je organizirala kitajska turistična agencija, naš vodič Yao pa je med potjo izmenoma govoril angleško in kitajsko. Presenetljivo smo na avtobusu imeli celo brezžični internet. Zaradi izjemne gneče na cesti je pot do mesta, ki nikoli ne spi, trajala več kot le načrtovane 4 ure. Najprej smo si ogledali Rockefeller Center. Nato smo se odpravili do pristanišča, kjer smo se vkrcali na ladjo in se na krožni vožnji odpeljali mimo otoka Ellis Islanda, ki je bil včasih vstopna točka za imigrante v ZDA, do otoka Liberty Island, kjer smo uzrli Kip svobode. Na povratni vožnji smo občudovali visoke nebotičnike na Manhattnu. Po vrnitvi v pristanišče smo se zapeljali v center New Yorka, kjer so nekateri obiskali muzej voščenih lutk Madame Tussauds, mi pa smo se raje okrepčali v bližnjem McDonaldsu in izkoristili prosti čas za nakupe. Kasneje smo se sprehodili še po Times Square (sedma avenija) in pogledali navzgor proti nekoč najvišji stavbi na svetu (Empire State Building na peti aveniji). Na povratni vožnji so nas presenetili zastoji na avtocesti, zaradi katerih smo namesto ob 22.30 prispeli v Boston šele ob 1.30. Ob tej zgodnji uri je bila podzemna železnica že zaprta, zato smo se vrnili v hotel s taksijem.

Četrti dan

Po poznem zajtrku nas je hotelski »šatl« zapeljal do rent-a-car poslopja na bostonskem letališču, kjer smo si izposodili belega Chryslerja 200 in se odpravili proti mestu Nashua v ameriški državi New Hampshire. Na poti smo se ustavili v Wallmartu (velik trgovski center) in si nato privoščili še kosilo v IHOP-u (ime je akronim za International House of Pancakes). Po namestitvi v hotelu smo se zapeljali še do šole Nashua High School South, kjer smo registrirali svojo ekipo (k registracijskem pultu so lahko pristopili le spremljevalci, dijake pa je zaustavila z roko napisana prepoved »No students beyond this point«). Dobili smo organizacijske napotke za tekmovanje, se na hitro sprehodili po šoli ter se nato vrnili v hotel, kjer je naša ekipa opravila še zadnje priprave na tekmovanje.

Peti dan

Tekmovalni dan. Zapeljali smo se do šole in poiskali dodeljeno učilnico, kjer si je naša ekipa pripravila računalnik za programiranje. Ob 8.30 je bila uradna otvoritev tekmovanja v veliki dvorani šole, nakar so vodje ekip prejeli navodila za programiranje in odhiteli v dodeljene učilnice. Naša ekipa je tekmovala v kategoriji »Intermediate 3« (kategorija srednje težavnosti, trojka pa označuje število dijakov v ekipi), ki je lahko za programiranje uporabljala samo en računalnik. Ob 12.30, po treh urah in pol intenzivnega programiranja štirih nalog, se je zaključil programerski del tekmovanja. Ocenjevalci so ovrednotili pravilnost programov, ki so jih izdelali tekmovalci, nakar so se mentorji v jedilnici srečali s svojimi ekipami. Po odmoru za malico so se tekmovalci napotili v učilnice, kjer so imeli na razpolago eno uro za reševanje teoretičnih nalog. Po zaključku tekmovalnega dela smo počakali na rezultate. Naši fantje so se strinjali, da so bile letošnje naloge težje od lanskih. Na podelitvi je Matej prejel nagrado za visok rezultat pri reševanju teoretičnih nalog, ekipa Gimnazije Vič pa se je z 59 točkami v svoji tekmovalni kategoriji uvrstila na drugo mesto. Tretjeuvrščeno ekipo smo premagali za 2 točki, za prvim mestom pa smo zaostali za 7 točk. Za nagrado je ekipa med drugim prejela tudi Kindle.

Po zaključku tekmovanja smo si privoščili večerjo v IHOP-u (z dvakratnim »refill« pijače) in se nato odpravili proti hotelu.

Šesti dan

Po odjavi iz hotela smo se v bližnji trgovini najprej založili s hrano in pijačo ter se nato odpeljali proti Bostonu. Avto smo parkirali na začetni postaji podzemne železnice in se z njo odpeljali v center mesta, kjer smo si po kosilu ogledali še muzej znanosti (Museum of Science). Zvečer smo vrnili izposojeni avto in se odpravili na letališče, kjer smo pričakali nočni polet proti Evropi.

Sedmi dan

Celodnevni let do Istanbula in nato še do ljubljanskega letališča, med katerim smo nazaj pridobili še 6-urno časovno razliko, je minil brez posebnosti. Hrana na letalu nam ni preveč dišala, saj smo komaj čakali, da se po dnevih »ameriške« hrane naužijemo slovenskih kulinaričnih dobrot.

Še posebej se želimo zahvaliti Juretu Slaku, ki je vse leto strokovno pripravljal naše dijake. Letos žal ni mogel spremljati svoje ekipe, a vemo, da je stiskal pesti za nas in nestrpno čakal na dobre novice o uspehu dijakov Gimnazije Vič v ZDA.